Gostišče je res brunarica. Ko vstopiš, te pozdravijo lokalni navijači ob pizzah in pivu. In krožniki, ki jih sin oblaga, vsa družina, tri sestre in štirje otroci, pa mu pomaga, niso porcelanski, temveč leseni in železni, dela pa jih kar ata. Toda z Griča je tako lep razgled na mamine njive in sosedove kmetije, tako blizu do ženine ekološke kmetije z racami, za katere skrbi švedski pastir, in le skok do Jadrana, ki daje avtorju brezovega sirupa, za katerega se potegujejo mišelinke, navdih, da je Luka Košir najbolj vroča prihodnost slovenske vrhunske kulinarike! Zato se je tja gor potrebno odpeljati. Ker dobra hrana ni le za lačne, temveč vedno bolj za radovedne, aktivne, razmišljujoče, zahtevne, mlade in mladostne, ki jih ni strah prepustiti se novim idejam, starim postopkom in sestavinam, ki so ulovljene, utrgane, odrezane, nabrane, zrele ter zdrave.