Žalostnih pesnikov, revnih pisateljev, večnih študentov, nočnih ptičev in Mikija žal ni več. Toda Oli je še vedno tam in mimo Opere je še vedno drevored, na častitljivi vili z železno ograjo in visokimi drevesi pa stara tabla z napisom Slovenski center Pen, združenje pisateljev, pesnikov in publicistov. Na koncu zavitih stopnic je še vedno predsoba spominov, za njo pa so znani obrazi, stari šank in sveži prti. Na stenah je razstava, na krožnikih je pozdrav, v zraku pa vonjave, za ene po telečjih, za druge po gosjih jetrih. Klub kulturnih delavcev! Bolj bo turistična Ljubljana polna, bolj bodo Ljubljančani polnili takšne skrite gostilne, z dokazi v okvirjih, da vidiš, kdo vse je že bil tam, s svežimi vrtnicami v vazah, da kavalirjem pridejo prav, z gostiteljem, ki pozna svoje goste po imenu, da so raje tukaj kot doma, in še vedno z belimi prti, zlizano preprogo, staro kuharico, krožniki z okraski in boemsko legendo.